”Premolknil je, potem pa z brezosebnim, mirnim glasom, h kakršnemu se zatečemo, ko smo silno zaupljivi, povedal, da hišo nujno potrebuje, da bi končal pesnitev; v nekem kotu v kleti je namreč Alef. Pojasnil je, da je Alef ena od točk v prostorju, ki vsebuje vse točke.”

(…)

”Zaprl sem oči, jih spet odprl. Takrat sem zagledal Alef.

Zdaj sem se znašel v neizrekljivem središču svoje pripovedi; tu se začenja moj pisateljski obup. Vsak jezik je črkopis simbolov in tisti, ki ga uporabljajo, naj bi imeli skupno preteklost; kako naj predam drugim neskončni Alef, ki ga moje plašno spominjanje komaj zaobjame? Kadar so se mistiki znašli v podobnih preizkušnjah, so se zatekali k podobam: neki Peržan pripoveduje, da bi označil božanstvo, o ptici, ki je na svoj način vse ptice; Alanus de Insulis o krogli, katere središče je vsepovsod, oboda pa nikjer; Ezekijel o angelu s štirimi obrazi, ki istočasno gleda na Vzhod in Zahod, na Sever in Jug. (Teh nepojmljivih analogij ne navajam tjavdan; vse so nekako povezane z Alefom.) Mogoče bi mi bogovi dopustili, da najdem enakovredno podobo, a v tem primeru bi svoje poročilo omadeževal z literaturo, z neresničnostjo. In še ne bi mogel razrešiti osrednjega vprašanja: kako naj naštejem, četudi le deloma, neskončno celoto. V tistem orjaškem trenutku sem videl na milijone prijetnih ali priskutnih dejanj; nobeno me ni osupnilo bolj od dejstva, da so vsa združena v isti točki, ne da bi se prekrivala in ne da bi bila presojna. Kar so videle moje oči, je bilo hkratno; kar bom zapisal, bo zaporedno, kajti takšen je jezik. Nekaj od tega bom vseeno navedel:

V spodnjem delu stopnice, malo proti desni, sem videl leskečo se kroglico, katere svetlobo sem komajda prenašal. Najprej sem mislil, da se vrti; nato sem spoznal, da je to gibanje prevara, ki jo povzročajo vrtoglavi prizori v njej. Alef je imel v premeru dva do tri centimetre, a noter je bilo vse vesolje v nič zmanjšanih razsežnostih. Vsaka stvar (na primer zrcalo) je bila neskončno stvari, saj sem jo razločno videl z vseh točk vesolja.”

                                                                                                                Jorge Luis Borges, Alef (prevod: Aleš Berger)